Sproščeno

Debele knjige me praviloma malo prestrašijo, čeprav pri določenih avtorjih vem, da ne morem zgrešiti. Nemalokrat se zgodi, da obširno knjigo preberem hitreje od pričakovanj. Kot otroku so mi debele knjige predstavljale izziv, saj sem bral hitro in rad, za nameček tudi malce bolj zahtevno branje.

Zadnje čase veliko razmišljam o samoumevnosti – svoje doda narava moje službe, družina in splošno stanje duha. V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem nekaj jemal za samoumevno, a je dovolj zgolj en trenutek, dogodek … pa se življenje postavi na glavo.

Izhajam iz družine, v kateri oba starša rada bereta in bereta veliko. Kot otroku so mi brali in pripovedovali pravljice, me nagovarjali k branju, me vozili v knjižnico, mi kupovali knjige in na vse možne načine spodbujali, da sem brala. Branje je bila vrednota, ki se jo je močno cenilo. Branje smo vsi razumeli kot dejavnost, ki ji namenjamo čas, o kateri veliko govorimo in za katero verjamemo, da je dobrobitna za naš um, razum, mentalno stanje in navsezadnje tudi za zabavo.

Obstajajo različne vrste kriz, vanje zapadamo osebnostno, v odnosih, v krizi se lahko znajde država, pa gospodarstvo … pred leti je bila v krizi glasba, potem knjige, zadnje leto se govori o krizi tiskanih medijev. V ustvarjalni krizi se lahko seveda znajdejo tudi ustvarjalci in na veliko presenečenje sem v sam znašel v precejšnji bralski krizi.

V novembru sem komaj čakala, da pride čas za pravi obisk knjižnega sejma v živo – zanimalo me je, kako bo to na Gospodarskem razstavišču in vsi knjigoljubci smo na koncu priznali, da je veliko prednosti te nove lokacije, čeprav morda nostalgično pogrešamo romantični občutek Cankarjevega doma.

Knjižni sejem je pred vrati. Po nekaj covidnih letih spet v živo. Spomnim se, kako sem z otrokoma tisti zadnji sejemski dan odšel na sejem (takrat še v Cankarjevem domu), srečal kopico znanih obrazov in kako smo se domov vrnili s kupom knjig. Za vsakega ena (ali pa dve, če sem iskren). In čeprav že od otroštva rad berem, nisem nikoli prav rad obiskoval Knjižnega sejma.

September se je šele dobro začel, jaz pa že razmišljam o jesenskem branju. Morda prehitevam? Sploh glede na to, da pišem te besede v prvih septembrskih dneh, ko še v kratkih rokavih sedim na kavi v Istri (ravno tam, kjer sem pisala kolumno o poletnem branju v Istri). Toplo je, vendar ni več tiste vročine v zraku, kot je bila julija. In ko zapiha, že čutiš napoved hladnejših jesenskih dni.

Ko se julij prevesi v avgust, se vrnem iz Istre v domače Domžale. Prva dva tedna v avgustu sta v mestu vedno nekaj posebnega, saj takrat zavlada tišina. Takrat dobiš občutek, kako je morda bilo včasih, ko še nismo bili tako naseljeni. Domžalska knjižnica je bogata, vendar je v teh dneh tudi izropana, kar me vsako leto znova razveseli. Ljudje berejo! In berejo veliko.

Obstajajo ljudje, ki beremo, in tisti, ki ne berejo. Tisti, ki beremo, knjige kupujemo in/ali si jih izposojamo, bodisi od sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali pa seveda v knjižnici. No, v zadnjem času je postala priljubljena še ena opcija, o kateri pa malce kasneje. In vsi tisti, ki knjige kupujemo, se kmalu znajdemo pred veliko težavo – pomanjkanjem prostora.

Asociacija, ki pride z besedo poletje, je tudi morje, morje pa je tudi branje na plaži. Pa branje v viseči mreži. In popoldansko branje v senci. Predvsem veliko branja in to tistega, za katerega čez leto morda ni bilo časa. Poletje je namreč predvsem čas branja za dušo. Med letom vsi mi, strastni bralci, beremo tudi tisto, »kar moramo« (čeprav v življenju nič ni čisto zares obvezno, le umreti moramo, kar pa bomo tudi, če ne želimo) – zato, da smo na tekočem na svojem strokovnem področju, pa zato, da kaj napišemo o vseh teh novih knjigah, pa morda tudi za študij. Poletje pa je tako pravi čas za branje romanov, lažjih in tudi težjih.